Ko danes sedeš na kolo in se odpelješ na igrišče, sploh ne razmišljaš o tem, da je to nekaj posebnega. A pred dobrimi 130 leti je bilo kolesarjenje za dekleta in ženske prava revolucija.
V 19. stoletju so morale ženske nositi težka, dolga krila in korzete, v katerih so komaj dihale. Družba je verjela, da morajo biti ženske doma, potovanje ali šport pa sta bila rezervirana večinoma za moške. Ko so izumili sodobno kolo, so ženske ugotovile, da se lahko z njim same odpeljejo, kamor želijo – brez moške spremstva! Kolo je postalo simbol svobode in boja za enake pravice. Knjiga Annie z vetrom v laseh se dogaja ravno leta 1894, v času te največje kolesarske revolucije.
Kdaj so ženske uradno in brez obsodb smele voziti kolo?
V zgodovini kolesarstva ni obstajal en sam uradni zakon ali specifičen datum, ki bi ženskam čez noč dovolil vožnjo. Šlo je za postopen in zelo buren proces družbenega sprejemanja, ki je vrhunec dosegel v devetdesetih letih 19. stoletja (okoli leta 1895).
-
- Tehnična ovira (1860–1880): Prva kolesa (t.i. velocipedi ali kolesa z ogromnim prvim kolesom) so bila izjemno nevarna, nestabilna in težka za upravljanje. Ker so ženske morale nositi dolga krila, je bila vožnja zanje nemogoča. Družba jim je takrat dovoljevala le vožnjo s tricikli ali na kolesih v dvoje (tandemih), kjer je spredaj ali zadaj kolo vedno upravljal moški.
- Prelomnica s “varnostnim kolesom” (okoli 1890): Ko so izumili t.i. varnostno kolo (z dvema enako velikima kolesoma in pogonsko verigo) ter znižan okvir, prilagojen za krila, so ženske množično začele kupovati kolesa.
- Kdaj je izginila družbena obsodba? Do preloma stoletja (okoli leta 1900) je kolesarjenje žensk v Evropi in ZDA postalo splošno družbeno sprejemljivo, saj so kolesa postala dostopna vsem družbenim slojem.
Kakšne so bile bizarne obsodbe in prepreke?
Preden je kolesarjenje postalo sprejemljivo, so se ženske soočale z izjemno ostrimi obsodbami cerkve, zdravnikov in medijev:
-
- Moralna panika: Konzervativna družba je trdila, da vožnja s kolesom škoduje ženskemu zdravju, povzroča neplodnost in spodbuja “grešno ter svobodno vedenje”, saj so ženske lahko same, brez nadzora, odpotovale iz domače vasi.
- Modni škandal (Bloomers): Da bi sploh lahko kolesarile, so ženske odvrgle težke steznike in dolga krila ter začele nositi t.i. bloomers (ohlapne hlače, stisnjene pod koleni). To je v javnosti sprožilo ogromne škandale in zgražanje, saj so ženske nosile moška oblačila.
Slavna ameriška borka za pravice žensk Susan B. Anthony je leta 1896 v intervjuju izjavila: “Kolo je naredilo več za emancipacijo žensk kot karkoli drugega na svetu. Vsakič, ko vidim žensko na kolesu, se razveselim, saj je to podoba svobodne, neovirane ženskosti.”
V nekaterih delih muslimanskega sveta, predvsem v konzervativnih okoljih, so te prepreke v resnici prisotne še danes:
-
- Savdska Arabija: Do leta 2013 je bila vožnja kolesa za ženske v javnosti popolnoma prepovedana. Leta 2013 (ravno v času izida filma Vadžda) so zakon delno spremenili: ženske so smele kolesariti le v parkih in rekreacijskih območjih, obvezno preoblečene v tradicionalna oblačila (abaje) in v spremstvu moškega sorodnika. Šele v zadnjih letih se te stroge omejitve v večjih mestih sproščajo.
- Iran in Jemen: V nekaterih provincah verski voditelji še vedno javno pozivajo, da je kolesarjenje žensk v javnosti “grešno”, saj naj bi privlačilo preveč moške pozornosti.
Film
Vadžda (v izvirniku
Wadjda, 2012), je prvenec režiserke Haife Al Mansour in sploh prvi celovečerni film, posnet v Savdski Arabiji. Zgodba natančno opisuje 10-letno deklico Vadždo, ki se na ravni strehi svoje hiše skrivaj uči voziti kolo, ki ji ga posodi sosedov deček Abdullah. Po filmu je nastal tudi roman. V slovenščino je zgodba prevedena z naslovom
Zeleno kolo.
Zgodovina ženskega kolesarjenja prinaša neverjetna dejstva o tem, kako je preprosto prevozno sredstvo postalo ključno orodje za osvoboditev žensk.
