Aliteracija ali soglasniški stik je ujemanje soglasnikov ali soglasniških skupin na začetku dveh ali več zaporednih besed (npr. riba reže raci rep).
Anekdota je kratka in duhovita zgodbica o znanem človeku.
Antologija je izbor najboljših del nekega avtorja.
Argo je jezik, ki ga posamezne skupine, večinoma gre za kriminalne združbe, uporabljajo zato, da bi vsebina njihovih pogovor ostala nerazumljiva neželenim poslušalcem.
Argumentiranje je pojasnjevanje razlogov in okoliščin za potrditev neke trditve.
Arhaizem je starinski izraz (npr. sušec – marec).
Asonanca ali samoglasniški stik je ujemanje najmanj enega samoglasnika na koncu verza (npr. skače – hoče).
Bajka ali mit je ljudska domišljijska pripoved o starih verovanjih, poganskih bogovih, nadnaravnih silah ipd. Nastala je kot razlaga nerazumljivih naravnih pojavov, ki jih pojasnjuje z nečloveškimi bitji, ki imajo človeške lastnosti (npr. Kurent). Kraj dogajanja je določen, čas pa le nakazan.
Balada je lirsko-epska ali epska pesem z značilno zgradbo (zasnova – dolg zaplet – vrh – kratek razplet – razsnova) in manjšim številom nastopajočih. Praviloma je vzdušje dramatično, napeto in temačno.
Basen je kratka poučna pripoved, v kateri nastopajo živali, predmeti ali rastline, ki imajo tipizirane lastnosti (lisica je zvita, pes je zvest …).
Biografija je pripoved o življenju neke osebe.
Bibliofil je ljubitelj knjig, pogovorno tudi knjižni molj. Tako se reče osebi, ki zelo rada bere.
Črtica je zgoščena in kratka pripoved o enem dogodku, v kateri nastopa malo oseb. Navadno nima prave zgodbe, osredotoča se na majhne izseke iz življenja.
Didaskalije so odrske pripombe, ki jih avtor doda besedilu, da bi na kratko orisal videz oseb, prostor, čas, premike po odru ipd.
Dramatika je literarna nadvrsta, katere bistvena lastnost je prikazovanje. V dramskih besedilih tako ne izvemo veliko o notranjih čustvih junakov, o dogajalnem prostoru in času, temveč le tisto, kar nam junaki podajo skozi monologe oz. dialoge.
Ep je daljša pripovedna pesnitev. Pripovedovanje je raztegnjeno in podrobno, zato so okoliščine, kraj in videz nastopajočih obsežno opisani. Tematsko se zelo razmahne, zato lahko najdemo junaške, viteške, zgodovinske, bajeslovne in živalske epe.
Epika je literarna nadvrsta, ki temelji na pripovedovanju dogodkov, opisovanju oseb, krajev in časa. Epik ima zelo široke možnosti: lahko opisuje dramatično, stvarno, brezosebno ali čustveno.
Epilog je zaključni del literarnega dela.
Evfemizem je beseda, pomen ali zveza, s katero se izognemo neprijetnemu izrazu (npr. laž -> neresnica).
Forma oz. zunanja zgradba označuje členjenost besedila; pesem členimo na kitice, pripovedno delo na poglavja, dramatiko pa na dejanja in naslove.
Groteska je literarno delo, ki na grozljivo-smešen način prikazuje resničnost (npr. popačenost junaka, pretiravanje …).
Kitica je osnovna enota pesmi, sestavljena iz dveh ali več verzov.
Komedija ali veseloigra je igra z veselo vsebino, ki temelji na humorju. Njen namen je zabavati in vzgajati.
Komparacija ali primera med seboj primerja dve stvari, ki sta si podobni. Prepoznamo jo po primerjalnih členih, to so kot, ko in kakor (npr. zdrav kot dren).
Kratka zgodba je pripoved, daljša od črtice in krajša od romana. Dogajanje je skrčeno, zato se navadno osredotoča na majhen pripetljaj.
Legenda je krščanska bajka, v kateri nastopajo bitja iz krščanske mitologije (npr. Jezus).
Leksikon je besedni priročnik, preprost za uporabo, saj so gesla razvrščena po abecednem vrstnem redu in na kratko razložena.
LEKTOR: je oseba navadno profesor slovenskega jezika ali diplomirani slovenist torej šolan jezikoslovec, ki strokovno pregleduje besedilo v maternem jeziku ali pa tudi prevode in popravlja slovnične napake včasih pa tudi estetske (slogovne) ali vsebinske napake v besedilu. Pri teh se mora vedno posvetovati tudi z avtorjem besedila. Lektorji so zaposleni v časopisnih uredništvih, založniških hišah, na RTV, v gledališčih ter drugih uradnih in državnih institucijah. Besedila, ki jih popravlja lektor, so različna: leposlovna, esejistična, poljudno-znanstvena, strokovna in znanstvena.
Likovna pesem je pesem, ki po obliki spominja na predmet, ki ga obravnava (npr. Prešernova Zdravljica, ki je napisana v obliki čaše).
Prijatlji! obrodile
so trte vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srcé razjásni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!
Lirika je najbolj osebna in subjektivna literarna nadvrsta, znana po izpovedovanju. Lirik govori o sebi, svojih pogledih na svet. Pomemben mu je jezik, zvočno učinkovanje besed in ritem.
Literarna stilistika je nauk o načinu besednega izražanja. Avtorji se med seboj razlikujejo med drugim tudi v slogu, in sicer na vseh jezikovnih ravninah (npr. oblikovanje povedi, ponavljanje besed ipd.).
LITERARNI KRITIK: opisuje, analizira, interpretira in vrednoti nova knjižna leposlovna dela. Svoje kritike navadno objavlja v literarnih in kulturnih revijah, v dnevnem časopisju, na internetu pa tudi na radiu in televiziji.
MECEN: je ljubitelj umetnosti. Oseba, ki finančno podpira umetnike ali znanstvenike, ker umetniki sami nimajo dovolj denarja npr. za material ali raziskave. Izraz izvira iz priimka rimskega velikaša Gaius Cilnius Maecenas, ki je bil pokrovitelj pesnikov Horacija in Vergila.
Metonimija pomeni zamenjavo dveh predmetov/pojmov, ki sta v neki medsebojni zvezi (npr. berem Cankarja -> berem delo, ki ga je napisal Cankar).
Neumetnostno besedilo je enopomensko in sestoji iz resničnih informacij, pri čemur je vsebina pomembnejša od oblike.
Novela je krajša pripoved iz stvarnega življenja, ki je zgrajena okoli osrednjega dogodka, v njej nastopa manjše število oseb, razplet pa je presenetljiv. Glavni namen je oris posamezne težke ali komične situacije, v kateri se znajde junak.
OBNOVA: S svojimi besedami povzamemo vsebino tega, kar smo prebrali, slišali od drugih, kar smo videli sami ali kar smo doživeli.
OCENA ali KRITIKA: Ocena je besedilo, v katerem vrednotimo (hvalimo, grajamo) osebe in različna dela. Ocena kaže vrline in pomanjkljivosti ocenjevanega dela.
Okrasni pridevek olepšuje ali poudarja bistveno lastnost samostalnika, pred katerim stoji (npr. temna noč).
Okrasni pridevek olepšuje ali poudarja bistveno lastnost samostalnika, pred katerim stoji (npr. temna noč).
Onomatopoija ali glasovno slikanje je posnemanje zvočnih pojavov z jezikovnimi sredstvi (npr. tiktakanje).
Opis predstavi predmet, osebe ali okolje na objektiven, natančen in jasen način.
Oris je subjektiven opis, v katerem avtor izpove svoja čustva in vtise o posameznih stvareh.
Paradoks je nasprotujoča si misel oz. trditev, ki nasprotuje logiki (npr. »Vem, da nič ne vem.«).
Parafraza je predstavitev istega pojma z različnimi besedami (npr. dežela vzhajajočega sonca -> Japonska).
Periodika so časopisi in revije, ki izhajajo v rednih časovnih presledkih v zaporednih številkah (npr. dnevniki, tedniki, mesečniki …).
Poosebitev ali personifikacija pomeni, da nečloveškemu pripišemo človeške lastnosti (npr. trobente so pele).
Povest je srednje dolgo prozno delo, v katerem nastopa manj oseb kot v romanu. Zgodba prikazuje en osrednji dogodek, ki se navadno hitro razreši. Pripovedovanje je preprosto.
Priročnik je knjiga, ki na pregleden način posreduje podatke oz. navodila o čem.
Prolog je uvodni del literarnega dela.
Pripovedka se je razvila iz bajke in pripoveduje o nenavadnih dogodkih, pri katerih sodelujejo izmišljeni ali resnični ljudski junaki z nadnaravnimi lastnostmi. Kraj in čas sta določena. Pripovedke delimo na zgodovinske, junaške, razlagalne in živalske oz. rastlinske.
Pripovedovalec pripoveduje o dogodkih, osebah, čustvih ipd. Lahko je prvoosebni, drugoosebni ali tretjeosebni. Pripoveduje lahko avtor sam, lahko pa izbere namišljenega pripovedovalca ali celo brezosebnega (npr. kamera).
RECENZIJA: izhaja iz latinske besede recensio ali pregled in predstavlja strokovno mnenje oz. sodbo o znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost. Recenzije poleg glasbe, filmov in knjig prejemajo tudi razne električne naprave, avtomobili in računalniki.
Retorično vprašanje je vprašanje, ki ne terja odgovora, saj je le-ta že vnaprej znan (npr. Kosovel: »Komu je mar, poet, tvojih sanj, tvojih iskanj in tvojih spoznanj?«).
Roman je najobsežnejše epsko delo v prozi. Razdeljen je na več poglavij, veliko je nastopajočih oseb, dogajanje pa je zapleteno in razčlenjeno. Tematsko je zelo obširen; poznamo viteške, pustolovske, zgodovinske, ljubezenske, kriminalne romane itd.
Satira je delo, v katerem se prepletata humor in zbadljivo zasmehovanje posameznika, skupine, države ali oblasti.
Simbol je podoba, ki predstavlja določen abstrakten pojem (npr. kosa -> smrt).
Sinonim ali sopomenka je beseda, ki ima enak pomen kot kaka druga beseda (npr. prepirati se – pričkati se).
Sleng je govorica, ki izraža socialno pripadnost. Zaznamo ga predvsem med mladimi, ki v slovenščino vnašajo prevzete besede, večinoma iz angleškega, nemškega in srbskega oz. hrvaškega jezika (npr. ful, kul, fotr, mega, itak …).
Slovar je knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecednem vrstnem redu in pojasnjene.
Stopica je osnovna metrična enota verza, sestavljena pa je iz poudarjenih in nepoudarjenih zlogov.
Tragedija ali žaloigra pripoveduje o plemenitem junaku, ki je nemočen v boju proti sovražni sili. Namen je vzbuditi grozo, strah in očiščenje publike.
Umetnostno besedilo je večpomensko, zato si ga različni bralci drugače razlagamo, in želi vplivati na bralčeva čustva oz. domišljijo, zato informacije niso preverljive in nujno resnične. Poleg vsebine ima pomembno vlogo tudi oblika povedanega oz. zapisanega.
UREDNIK ali REDAKTOR: je oseba, ki odloča o ustreznosti besedila oz. o njem poda svoje mnenje in se odloča ali bo besedilo vključeno v določeno publikacijo (časopis, revijo, zbornik …) in tako skrbi za ustrezni nivo izdanih publikacij.
Glede na vrsto dela se lahko uredniki specializirajo za določeno tematiko (npr. športni urednik).
Verz ali stih je ritmično oblikovana vrstica v kitici.
Vulgarizem je grob, prostaški izraz (npr. kmetavzar).
Žargon je govorica posameznikov, ki jih druži isto delo, poklic ali zanimanje (npr. izrazje avtomehanikov, kot je šrauf – vijak).
