Kako psi z enim samim vdihom preberejo naša čustva?
Ko bereš zgodbo o zvestem psu Mahku, hitro opaziš nekaj nenavadnega: Mahko sveta ne opisuje z besedami ali barvami, ampak skozi vonjave. Za vsakega človeka natančno ve, kakšne volje je – loči vonj po jezi, vonj po žalosti in vonj po čisti ljubezni.
Morda si misliš, da gre le za pisateljevo domišljijo, a v resničnem svetu imajo psi natanko takšno naravoslovno supermoč. Znanstveniki so dokazali, da je pasji smrček eden najbolj zapletenih in popolnih »laboratorijev« na našem planetu.
Velikanski pasji laboratorij za vonjave
Ljudje se pri spoznavanju sveta zanašamo predvsem na svoje oči, psi pa svet dobesedno »vidijo« skozi svoj smrček. Da si lažje predstavljaš razliko:
- Človek ima v svojem nosu okoli 5 milijonov vohalnih receptorjev (to so majhne celice, ki lovijo vonj).
- Pes (odvisno od pasme) ima teh receptorjev med 125 in 300 milijonov!
- Del možganov, ki analizira vonjave, je pri psu kar 40-krat večji kot pri človeku. Pes lahko zazna vonj, ki je razredčen v razmerju ena proti bilijon – to je tako, kot če bi zavohal eno samo kapljico sirupa, ki jo je nekdo zlil v olimpijski bazen.
Kako pes loči vdih od izdiha?
Si kdaj opazil, da je pasji smrček vedno moker? Sluz na smrčku deluje kot nevidno lepilo, ki ujame delce vonjav iz zraka. Ko pes vdihne, se zrak v njegovem nosu razdeli na dva dela: en del gre naprej v pljuča za dihanje, drugi del pa zavije naravnost v vohalni laboratorij. Ko pes izdihne, zrak zapusti nos skozi stranske reže na smrčku, s čimer ustvari majhen zračni vrtinec, ki s tal dvigne nove vonjave. Zato lahko pes neprestano voha, ne da bi prekinil dihanje.
Ali lahko pes res »zavoha« strah ali veselje?
Da, popolnoma resnično. Ko ljudje spreminjamo svoja čustva, se v našem telesu sproščajo različni hormoni (na primer adrenalin, ko nas je strah, ali oksitocin, ko smo veseli). Ti hormoni spremenijo kemično sestavo našega potu in izdihanega zraka. Človeški nos teh drobnih sprememb ne zazna, za psa pa smo kot odprta knjiga. Pes v sekundi začuti kemični vonj našega strahu ali žalosti. Točno zato se pes Mahko v knjigi takoj stisne k otrokoma Janiki in Marku prav takrat, ko sta v nevarnosti – ker njun strah preprosto zavoha sredi zraka.