Avtorica je o sebi na svoji spletni strani zapisala takole:
Ko sem odraščala, niti približno nisem vedela, kaj želim postati. Po končani srednji šoli sem nadaljevala študij psihologije, ki ga nisem dokončala. Nekaj let sem delala kot kuharica v domu za otroke. Nato sem se lotila še enega študija, bila raziskovalka in opravljala nekaj priložnostnih del kot projektna referentka. Tu sem odkrila svoje pisne sposobnosti.
Leta 1997 (pri 37 letih) sem začela delati kot tekstopiska. »Ja, to je to!« sem si mislila. Zdaj sem intervjuvala vrtnarje in pregledovala dela drugih ljudi. Pisala sem članke o zlorabi otrok in pripravljala letna poročila za psihiatrično ustanovo. Bila sem tudi glavna urednica ekskluzivne revije o hišnih plovilih. (Sem že omenila, da živim na hišnem plovilu v Utrechtu?)
Mnogi tekstopisci sanjajo, da bi nekega dne napisali svojo knjigo; ampak to niso bile moje sanje. Morda se sprašujete zakaj sem začela pisati otroški roman? No, mislila sem, da imam precej edinstveno idejo in želela sem ugotoviti, ali sem sposobna napisati roman. Preizkusila sem svoje spretnosti in se lotila dela! Prebrala sem deset knjig o leposlovnem pisanju, preživela veliko ur za mizo (in še več ur s kolesarjenjem in razmišljanjem) ter prosila prijatelja za uredniški nasvet. Avgusta 2013 sem svoj rokopis poslala na založbo Lemniscaat Publishers v Rotterdamu.
Leta 2014 je izšla knjiga »Kako sem po nesreči napisala knjigo«. Junija 2015 je moj roman prejel nagrado Zilveren Griffel (Srebrni svinčnik).
»No, ali naj zdaj postanem pisateljica?« sem vprašala prijateljico. Na kar je odgovorila: »Annet, saj si že!«
