Lekarništvo na slovenskem

Najbrž je iskanje zdravil, zdravilnih zelišč, lekov in raznih mazil za lajšanje bolečin in drugih tegob prisotno že od kar svet stoji. Vendar imamo prvi zapis v slovenskem jeziku, ki omenja lekarništvo na naših tleh oz. lekarnarja šele ali pa že iz leta 1598. Takrat je  novomeški fizik Bartolomej Schoeber objavil navodila in pravila obnašanja ter hkrati priporočil, da naj Janeza (Joanesa) Leykauffa imenujejo za deželnega lekarnarja v Novem mestu.
Schoeber v osemnajstih točkah navaja značajske lastnosti lekarnarja:

»ki … naj živi pošteno, naj ne bo pijanec niti bogokletnik, niti skopuh niti požeruh, naj ne rabi hudobnih besed, naj ne postaja nepotrpežljiv.«

O kakovosti in učinkovitosti zdravil pravi, da

 »… naj bo lekarnar vsak čas založen s svežim, učinkovitim in nepreležanim blagom, naj dela in pripravlja vsa zdravila samo po Cordovem in po Augsburškem dispenzatoriju in ne na drug način. Naj ne dela drugih prepovedanih zdravil, tudi če jih je doktor predpisal. Naj ne da nobenih strupov iz lekarne. Samo če pozna tisto osebo jako dobro in ve, čemu ga bo rabila. Za primerno ceno zdravila svetuje, naj lekarnar … »nikomur ne zaračuna kupljenih zdravil predrago, ampak naj vse da po znosni kupni ceni, da bodo ljudje rajši prihajali v lekarno.« 
Vir: Aleš Krbavčič: Etika in deontologija v farmaciji, Zdravstveni vestnik 2001; 70.
 

V knjigi Gospod Bello in modro čudo se prav v lekarni zgodi nekaj neverjetnega.